Intervju s trenerjem Balajićem

Dalmatinec je slovenski nogomet dobro spoznal kot igralec Maribora. Zdaj ga bo še kot trener. Mlado ekipo Krškega pripravlja na novo sezono v prvi ligi.

Dolge noge, vitko telo. Že od daleč ga je zlahka prepoznati. Pričeska mu je malo osivela, a kaj dosti se ni spremenil. Pa čeprav je minilo že dvanajst let, odkar je brcal v Mariboru. Stipe Balajić se je to poletje vrnil v Slovenijo. Novo službo je našel v Posavju, postal je trener prvoligaša iz Krškega. “Trenerji nimamo tega luksuza, da bi lahko kaj veliko izbirali. Prišel je klic iz Krškega, pogovorili smo se, dogovorili in zdaj sem tukaj,” nam je o novem izzivu v trenerski karieri dejal 48-letni Dalmatinec.

Trenerske izkušnje je nabiral v Solinu, Dugopolju, Imotskem, Šibeniku, bil je pomočnik Ivana Katalinića v Splitu, vodil je mladinsko ekipo Hajduka. Imel je ponudbe od drugod, tudi iz Savdske Arabije so ga klicali, a ni se želel preveč oddaljiti od Splita. “Krško ni daleč od doma. Zelo hitro lahko skočim k družini,” opisuje. Ujeli smo ga med dopoldanskim treningom. Dobre tri tedne se druži s Posavci. “O Sloveniji veliko vem še iz obdobja, ko sem tu igral. Krškega nisem veliko spremljal, sem pa zdaj že spoznal dosti stvari. Imamo mlado, delovno ekipo. Upam, da do začetka prvenstva dobimo še enega ali dva izkušenejša nogometaša.” Kako so ga sprejeli igralci? “Pridni so, poslušajo, delajo. Nobenih težav ni.”

Pripravljen na nihanja

Njegov prihod ni edina novost v mestu ob nuklearki. Ekipo je zapustil najboljši strelec prejšnje sezone Filip Dangubić, ki bo kot posojen član Rijeke igral v Celju, Martin Kramarič se je vrnil v Maribor, nekdanji vijolici, Damjan Vuklišević in Robert Pušaver, sta oblekli dres velenjskega Rudarja … “Odhodi standardnih igralcev se bodo poznali oziroma se bodo mogoče poznali. No, mi bomo naredili vse, da se bo to čim manj občutilo. V kratkem času moramo veliko narediti. Prvenstvo je pred vrati, nekaj časa, ne dosti, bomo še potrebovali, da se dvignemo,” predvideva Stipe Balajić. Krčani so formo preverjali na prijateljskih tekmah z Osijekom (1:3), Anžijem (0:0), za zaprtimi vrati so igrali tudi z Balajićevim nekdanjim klubom, Hajdukom (0:2). “Čisto v redu še nismo, smo pa dobro tekli na teh tekmah, ekipa je bila videti dobro. Proti Osijeku, ki je dosti kvalitetnejša ekipa od nas, smo 60 minut delovali zelo dobro. Proti Anžiju smo to podaljšali na 80 minut. Pravi ‘fajt’ je bil. Na koncu smo sicer imeli nekaj sreče, vratar Marko Zalokar se je izkazal, rešila nas je prečka, a s tem, kar smo prikazali proti tako veliki ekipi, sem bil zadovoljen. Le nadaljevati moramo v tem ritmu. Prišle bodo tudi krize, ki so v ekipi z veliko mladimi igralci normalne, zgodila se bodo nihanja.”

Dokončne strategije še ni postavil, filozofije igre še ni razkril: “Vsake tekme se bomo lotili posebej. Lahko je reči, da bomo igrali napadalno, a moram še spoznati, kako lahko ta ekipa igra s kom.” Njegove prioritete so za zdaj drugje. “Najpomembnejše je, da spoznam glave igralcev. Počasi se pripravljamo tudi na prva nasprotnika v prvenstvu, Gorico in Aluminij,” pravi. Sredi avgusta bo Krško gostovalo v Ljudskem vrtu. Se legenda Maribora že veseli vrnitve v klub, ki mu je posvetil osem let svoje igralske kariere? “Ah, o tem pa res še ne razmišljam. Tekma bo šele v šestem krogu. Zdaj sem osredotočen na priprave, na prvo tekmo,” je odvrnil.

Maribor je čudo

No, za sprehod po poti spominov na vijoličaste čase nas ni prikrajšal. “Dosti lepih trenutkov je bilo, veliko več kot slabših. Liga prvakov, osvojena prvenstva, pokali … Tega ne pozabiš. Proti koncu je prišlo do manjše krize, a se je klub, hvala bogu, pobral. Vsi klubi imajo nihanja. Nemogoče je pričakovati, da bo klub iz Slovenije ali Hrvaške 15 let zapored igral v ligi prvakov. Že to, da je bil Maribor v ligi prvakov in trikrat v evropski ligi, je čudo,” pripoveduje Balajić.

Kapo dol pred Kekom

Hrvaški trener v slovenski ligi? Nič neobičajnega. Slovenec v hrvaški ligi? Po Matjažu Keku tudi nič neobičajnega. “Hrvaški nogomet je s Kekom in Rijeko veliko dobil. Evropska liga, dva pokala, izjemna zadnja sezona … Kapo dol pred Matjažem,” je nekdanjega soigralca in trenerja iz Maribora pohvalil Stipe Balajić. Za Rečane so tekme s Hajdukom največji derbiji. Kako pa so uspeh Kekove čete spremljali v Dalmaciji? “Večini je bilo popolnoma vseeno. Zanima jih edino Hajduk. Če ni Hajduk, je vseeno, kdo je prvi. No, morda jim je bilo malo bolj všeč, da je bila prvak Rijeka, ker se je prekinila dolgoletna dominacija Dinama.”

Prav on je leta 1999 pokopal Lyon v kvalifikacijah za ligo prvakov, v Ljudskem vrtu je mojstrsko zaključil za zmago z 2:0 in odprl vrata v evropski nogometni raj. “Pustimo gol, vrhunec moje kariere je bila liga prvakov,” je prekinil pripoved. “To moraš doživeti. Sicer sem jo doživel že leta 1994 s Hajdukom, a takrat sem igral malo, jo gledal s klopi.” Prišla so tudi slabša obdobja. Po ligi prvakov se je zgodil Zimbru, dve leti kasneje je po izpadu proti ciprskemu Apoelu celo zapustil klub. Za dva meseca. “Ma, to je brez zveze. To je daljna preteklost,” Balajić ni želel pogrevati res kratkega kratkega stika z mariborsko ekipo. Preveč je dal klubu, da bi se ga spominjali po tisti epizodi. V Ljudskem vrtu so to spoznali že leta 2005, ko je zadnjič oblekel vijoličasti dres s številko 19. Devetnajstice v Mariboru ni in ne bo nosil noben drug igralec. Balajić je edini nogometaš z upokojeno številko. “Od nikogar nisem zahteval, da upokojijo številko, sami so se spomnili. Velika čast.”

Mladi se prehitro vrnejo

Nogomet se je v dvanajstih letih spremenil. Slovenija tu ni nobena izjema. “Veliko več mladih igralcev je na sceni. Kot vidim, želijo vsi klubi živeti od transferjev. Če lahko koga dobro prodaš, so to mladi in talentirani igralci,” svoje igralske čase z današnjimi primerja Balajić. Ni mu všeč, da mladci hitro pobegnejo v tujino: “Žal se nekateri prehitro vrnejo, veliko se jih v tujini izgubi. Fantje odidejo v Španijo, Italijo, Rusijo, v povsem drugačno okolje, v drugačen sistem, kjer se je težko takoj prilagoditi. Verjetno bi marsikdo, če bi še kakšno leto ostal v domačem okolju, lažje napredoval. A kaj hočemo, takšen je nogomet, takšno je tržišče.”

Šest naslovov slovenskega prvaka je dolgonogi Hrvat osvojil kot igralec. Bo tudi na Stadionu Matije Gubca razmišljal o lovorikah? “Zagotovo bo moja ekipa na vsaki tekmi šla po zmago. Kam nas bo to prineslo, je v tem trenutku še prehitro soditi. Klub in uprava si želita, da se mladi igralci razvijejo,” odgovarja. Krčani bodo vstopili v tretjo prvoligaško sezono. V prvih dveh so se borili za obstanek. A to ne zmanjšuje ambicij njihovega novega trenerja. “Če je to le mogoče, se z vsako ekipo borim za prvo mesto,” je zatrdil Balajić.

Hajduk je prva ljubezen

Stipe Balajić se je z nogometom začel ukvarjati v Sinju, pred prihodom v Maribor je igral še za Zadar, Istro in Šibenik. Tudi v dalmatinskem velikanu, Hajduku ga niso prezrli. Dve leti je igral v Splitu. “Za vse Dalmatince je Hajduk prva ljubezen,” pravi. Na Poljud se je vrnil kot trener mladinske selekcije. “Delo z mladimi igralci mi je zelo koristilo, zagotovo mi bo pomagalo pri mladi ekipi Krškega. V ekipi so bili Šimić, ki je zdaj v Sampdorii, Balić, ki je v Udineseju, Vlašić, Vojković, Grbić … Lepo je delati s tako talentiranimi igralci,” se spominja naš sogovornik. V Hajduku sta se za las zgrešila z Blažem Sliškovićem, zdaj trenerjem Zrinjskega. A legendarnega Bako Balajić dobro pozna. Prav ekipa iz Mostarja bo v kvalifikacijah za ligo prvakov igrala z Mariborom. “Maribor je v majhni prednosti, ker bo povratna tekma v polnem Ljudskem vrtu. To zna biti odločilno,” pred drugim krogom kvalifikacij razmišlja legenda vijoličastih.

VIR: Večer